45. praznik žetve na Polenšaku

Zagotovo eno najstarejših etnografskih prireditev na Slovenskem si je ogledalo lepo število obiskovalcev, ki so tudi tokrat hvalili dober kruh in gibanice.
Na Polenšaku so pretekli konec tedna vabili na že 45. razstavo kruha in pogač ter na razstavo starih strojev, kmečkega orodja, tokrat pa so odprli še vrata stare kmečke izbe.

"Zato, da bomo mladi vedeli, kako se je živelo pred desetletji, in bodo vsaj del naše kmečke zapuščine prenašali na mlajše rodove," so na vprašanje, zakaj vsakoletno obujanje starih običajev, odgovarjali člani Turističnega društva Polenšak. V vasici sredi Slovenskih goric, od koder se razprostira pogled po Dravskem in Ptujskem polju vse tja do Haloz, živijo ljudje, ki so se v vseh letih obujanja starih kmečkih običajev izkazali za dobre organizatorje in so tako tudi letos poskrbeli za veselo sobotno dogajanje, ko je v kulturnem programu zaigrala pihalna godba domače občine iz Dornave, zaplesale pa so mažoretke, zapeli še člani moškega kvarteta in nastopile predice Turističnega društva Polenšak, starejšim pa so se pridružili še osnovnošolci, ki pojejo v šolskem pevskem zboru. Obiskovalci so si tudi tokrat z zanimanjem ogledali mimohod starih traktorjev in drugih kmečkih strojev, tem so se pridružili avtomobilisti in motoristi z zavidljivo letnico nastanka svojih jeklenih konjičkov, še največ pozornosti obiskovalcev pa je pritegnila razstava starih kmečkih orodij, na katerih je bilo mogoče tudi preizkusiti, kako so nekdaj delovala.

Razstava starega kmečkega orodja pritegne pozornost obiskovalcev, obiskovalca dogajanja na Polenšaku sta se preizkusila v vrtenju žrmelj.

Včeraj popoldne so na Polenšaku prikazali še, kako so nekdaj želi, tako je klepanju srpov sledila žetev s srpi in kosami pa s kosilnico na konjsko vprego, domačini so predstavili še mlatev s cepmi ter ples mlatcev. Tisti srednjih let se še spomnijo mlatve s trešmašinom, geplom in vejanja pšenice pa mletja pšeničnega zrnja na žrmlje. Vse to pa je bilo videti tudi ob 45 prazniku žetve na Polenšaku, kjer je bilo med domačini in njihovimi novimi znanci slišati kar nekaj zgodb o tem, kako težko, pa vendar tudi lepo je bilo življenje pred nekaj desetletji.

Slavica Pičerko Peklar

Vir: Večer